• rojen: 12. maja 1872, Biserjane
• umrl: 14. decembra 1940, Beograd
• duhovnik, urednik, politik

Dr. Anton Korošec se je rodil v kmečki družini, očetu Janezu in materi Neži, rojeni Ploj. Ljudsko šolo je obiskoval pri Svetem Juriju ob Ščavnici, zadnje leto na Ptuju. Gimnazijo je obiskoval na Ptuju in v Mariboru. Leta 1892 je stopil v mariborsko bogoslovje. Leta 1905 je doktoriral na graški univerzi iz teologije. Nalogo je napisal iz dogmatike in je zajemala zakramentalno bogoslovno snov.

25. julija 1895 je bil v Mariboru posvečen za duhovnika, novo mašo je pel v domači župnijski cerkvi. Najprej je kaplanoval na Sladki Gori in nato v Marenbergu (danes Radlje ob Dravi). Leta 1898 je postal prefekt mariborskega dijaškega semenišča. Leta 1935 je bil ob 40-letnici mašniškega posvečenja imenovan za časnega kanonika lavantinske škofije.

V študentskih letih se je spoznal z Janezom Evangelistom Krekom, voditeljem krščanskosocialnega gibanja in glavnim organizatorjem zadružništva na Slovenskem pred prvo svetovno vojno. Po njegovi smrti ga je Anton Korošec nasledil na čelu Zadružne zveze v Ljubljani. Kasneje je bil izvoljen na mesto predsednika Glavne zadružne zveze v Beogradu in postal honorarni profesor za zadružništvo na Kmetijski fakulteti v Beogradu.

Bil je pisec in urednik časopisov, ki so takrat izhajali v Mariboru. Leta 1898 je postal urednik Slovenskega gospodarja, osrednjega slovenskega časopisa na Štajerskem. Ostali časopisi, pri katerih je sodeloval kot urednik ali pisec, so: Lipica, Naš dom, Südsteirische Post, Straža. Kot avtor članka »Nemškutarska zlobnost«, objavljenem v Slovenskem gospodarju, je bil zaradi »hujskaštva« leta 1901 obsojen na 6 tednov zapora.

Leta 1906 je bil v peti splošni kuriji izvoljen v avstrijski državni zbor, katerega poslanec je ostal vse do razpada večstoletne monarhije. Maja 1917 je postal vodja Jugoslovanskega kluba poslancev v dunajskem parlamentu, v imenu katerega je prebral Majniško deklaracijo. Konec leta 1917 je bil izvoljen za predsednika Slovenske ljudske stranke. 29. oktobra 1918 je Narodno vijeće v Zagrebu izdalo razglas o ustanovitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Predsednik omenjenega organa je bil dr. Anton Korošec.

Po ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev se je začela bogata politična kariera dr. Antona Korošca v Beogradu. Bil je predsednik stranke, ki je imela celotno obdobje med obema vojnama večinsko volilno podporo med Slovenci. Posledično je Korošec v Beogradu opravljal naloge ministra različnih ministrstev. Vrhunec politične kariere je pomenilo imenovanje za predsednika kraljeve vlade leta 1928.

• rojen: 27. decembra 1882, Ženik (takrat Sovjak)
• umrl: 12. novembra 1939, Ljubljana
• pisatelj, publicist in kulturno-politični delavec

Ivan Vuk Starogorski je bil rojen v kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval pri Svetem Juriju ob Ščavnici, nato pa dveletno sadjarsko in vinarsko šolo v Mariboru. Najprej je našel delo v uredništvu Slovenskega gospodarja, 1913 pa se je pridružil uredništvu Slovenskega ilustriranega tednika v Ljubljani. Na začetku 1. svetovne vojne je moral na rusko bojišče, v Galiciji je bil težko ranjen, ujet in interniran v taborišče Troicko v bližini Taškenta. Po izbruhu oktobrske revolucije se je pridružil boljševikom in pisal o sovjetskih idejah v rusko časopisje. Postal je knjižni poročevalec lista Volgar v Nižjem Novgorodu, kjer se je seznanil z Maksimom Gorkim. 1918 je Vuk prišel v Moskvo, kjer se je srečal z Leninom.

V domovino se je vrnil leta 1922, prebil nekaj časa v mariborskem zaporu in nato živel pod policijskim nadzorstvom v domačem kraju. Naslednje leto je dobil službo pri Delavski zbornici v Ljubljani kot sindikalni funkcionar. Sodeloval je v slovenskem komunističnem gibanju in pri njegovem tisku. Leta 1925 so ga kot odbornika Rdeče pomoči za poldrugo leto zaprli v zloglasni zapor Glavnjača, kjer je spoznal Mošo Pijada, ki je Vuka tudi portretiral. Po vrnitvi iz zapora je pomagal organizirati delavski oder Svoboda in sodeloval pri ustanovitvi Cankarjeve družbe. Na njegovo pobudo so v Ljubljani zgradili Delavski dom in v sklopu delavskega odra Svoboda ustanovili Klub proletarskih književnikov. Njegova najbolj znan dela so: povesti Kar Bog stori, vse prav stori in Zorislava, črtice Junaki svobode, Pravljice Iztoka, avtobiografski vojni dnevnik V znamenju Halleyeve repatice, zbirka črtic Zlato tele in druge zgodbe, potopis Po valovih Donave široke.

• rojen: 27. decembra 1904, Sv. Jurij ob Ščavnici
• umrl: 3. novembra 1981, Ljubljana
• pisatelj, pesnik in politik

Kot eden od štirih otrok je bil rojen v družini mežnarja. Po gimnaziji je nadaljeval študij bogoslovja, ki ga je demonstrativno zapustil in leta 1930 diplomiral iz romanistike. Kmalu zatem je odpotoval v Francijo, kjer se je seznanil s personalistično filozofijo in se povezal z revijo levo usmerjenih katoliških intelektualcev Esprit. Pozneje je bil idejni vodja s personalizmom navdahnjene revije Dejanje. V Lyonu je leta 1931 začel pisati dnevnik, ki ga je s krajšimi prekinitvami pisal skoraj do smrti. Kocbekov pesniški prvenec predstavlja zbirka samosvoje lirične govorice Zemlja, s katero je rodno prleško pokrajino umetniško prepričljivo vrisal v slovenski pesniški zemljevid. V članku Premišljevanje o Španiji leta 1937 je ugotavljal, da so se v španski državljanski vojni vodilni katoliški krogi postavili v službo fašizma, in s tem sprožil številne napade v katoliškem tisku. Leta 1941 se je kot predstavnik krščanskih socialistov pridružil odporniškemu gibanju in postal član izvršnega odbora OF.

Leta 1943 je podpisal dolomitsko izjavo, ki je ukinila koalicijski značaj OF in vodilno vlogo dodelila Komunistični partiji. Kot eden izmed voditeljev osvobodilnega gibanja na Slovenskem med drugo svetovno vojno se je udeležil 2. zasedanja AVNOJ v Jajcu in postal minister za prosveto. Po drugi svetovni vojni so ga medvojni tovariši vedno bolj potiskali na politični rob. Sledila je izdaja zbirke novel Strah in pogum, ki je prinesla Kocbekovo prisilno upokojitev in izključitev iz političnega ter javnega življenja, njegovo zasebno življenje pa je bilo pod drobnogledom več kot 50 agentov Službe državne varnosti. Začel je prevajati iz nemščine in francoščine. Po desetletju družbene izolacije je leta 1964 prejel Prešernovo nagrado za pesniško zbirko Groza. Leta 1975 je v intervjuju z Borisom Pahorjem, objavljenem v knjigi Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, spregovoril o povojnih pobojih domobrancev v Kočevskem rogu, kar je v tedanji slovenski javnosti, predvsem pa politiki, sprožilo dramo, ki do neke mere traja še danes.

• rojen: 11. februarja 1905, Maribor
• umrl: 17. julija 1996, Ljubljana
• filozof, književnik, teatrolog, gledališki umetnik, redni profesor na Filozofski fakulteti UL, redni član SAZU

Bratko Kreft je odraščal v Biserjanah. Izvira iz kmečke družine, ki je v domačem okolju slovela kot napredna in vplivna. Bratkov praded Jakob Kreft je bil v revolucionarnem letu 1848 kot prvi Slovenec izvoljen v štajerski deželni zbor v Gradcu, kjer se je zavzemal za idejo Zedinjene Slovenije. Po končanem gimnazijskem šolanju v Mariboru je odšel na Dunaj. Najprej je študiral pravo, nato pa slavistiko in zgodovino. Univerzitetno izobraževanje je nadaljeval v Ljubljani, kjer je študiral slovensko in južnoslovansko literaturo, primerjalno književnost in literarno teorijo, kot pomožne predmete pa še slovenski jezik, zgodovino in nemščino. Pred vojno, v sezoni 1930/31, se je kot režiser zaposlil v Narodnem gledališču v Ljubljani. Ob tem se je posvečal kulturnemu, uredniškemu in znanstvenemu delu. Leta 1939 je doktoriral s temo Shakespearov vpliv na razvoj Puškinovega dramatskega nazora. Po vojni je delal v Drami kot dramaturg, v letih 1946–1955, in kot režiser od leta 1955 do leta 1962.

Leta 1948 je za prepesnitev in režijo Tugomera dobil prvo Prešernovo nagrado. Istega leta se je za eno študijsko leto kot profesor za novejšo rusko književnost zaposlil na Filozofski fakulteti, kamor se je znova vrnil na začetku leta 1957. V tem letu je prejel drugo Prešernovo nagrado, in sicer za režijo Shakespearovega Henrika IV. Med leti 1963 in 1984 je bil upravnik Inštituta za slovenski jezik SAZU v Ljubljani. Kot umetniški vodja in režiser ljubljanskega Delavskega odra je uveljavljal gledališki avantgardizem in družbenokritične poudarke. Leta 1975 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Njegova najbolj znana dramska dela so Celjski grofje, Velika puntarija in Kranjski komedijanti, roman Človek mrtvaških dejanj in povesti Kalvarija za vasjo in druge povesti iz Prlekije. Napisal je tudi številna strokovna dela s področja dramaturgije ter gledališke teorije in prakse.

• rojen: 4. junija 1923, Dragotinci
• umrl: 21. marca 2005, Maribor
• duhovnik, teolog, škof, prodoren krščanski mislec, filozof, etik, publicist

Dr. Vekoslav Grmič se je rodil v kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval v času velike gospodarske krize in priprav na drugo svetovno vojno. Šolanje na klasični gimnaziji je nadaljeval v Mariboru in jo zaradi vojne končal na Ptuju. Po vojni se je najprej zaposlil na okraju v Gornji Radgoni, nakar se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Leta 1950 ga je takratni mariborski škof Držečnik posvetil v duhovnika. Kot kaplan je prvo duhovniško službo opravljal na Vranskem.

Leta 1961 je uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Teološke vsebine strahu v eksistencializmu, v kateri je skušal odgovoriti na vpliv tedanje eksistencialne evropske misli v teologiji. S tem se je začela Grmičeva dolgoletna akademska kariera, najprej v Ljubljani, pozneje tudi v mariborskem bogoslovju, kjer je dvanajst let opravljal naloge ravnatelja. Soočil se je s socializmom, ki je temeljil na marksističnih filozofskih postavkah in je bil nestrpen do vere. Zavest, da nestrpnost rojeva še večjo nestrpnost in da je lahko samo dialog osnova medsebojnega razumevanja, je postala izhodišče Grmičevega delovanja in raziskovanja. Potrditev njegovih iskanj in prizadevanj ter dela je pomenilo leto 1968, ko je postal pomožni škof mariborskega škofa Držečnika. To nalogo je opravljal do škofove smrti 1978 in nato dve leti vodil mariborsko škofijo kot kapitularni vikar, vse do imenovanja dr. Franca Krambergerja za mariborskega škofa. V objavljenih knjigah, člankih, razpravah, pogovorih, ki obsegajo okrog 1200 naslovov, se je ukvarjal z vprašanji dialoga, teologije socializma, ekologije, slovenske zgodovine, aktualnega družbenopolitičnega dogajanja. Plodno znanstveno delo je oplemenitil tudi kot urednik znanstvenih revij in predsednik Mohorjeve družbe.