Edvard Kocbek o domačem kraju

»Doma sem iz tistega dela Slovenskih goric, ki mu pravimo Prlekija. Moj rojstni kraj Sv. Jurij ob Ščavnici je prav središče prleškega trikotnika Radgona–Ljutomer–Ptuj; obdan je z vencem baročnih cerkva, Sv. Duh, Sv. Andraž, Sv. Anton, Negova, Kapela, Sv. Križ, Mala Nedelja. Vasi imajo lepa imena, Videm, Jamna, Biserjane, Dragotinci, Rožički Vrh, Kraljevci, Sovjak, Stara Gora. Tod je vodila s Ptuja rimska cesta proti Blatnemu jezeru, po njej sta hodila sveta brata Ciril in Metod v Rim in nazaj. Pokrajina je zaključena in mehkega obzorja, skoraj zasanjana, ljudje pa družni in šaljivi, daleč od večjih mest, zato pa blizu Nemcev, Madžarov in Hrvatov. Proti vzhodu odprti nemir je ohranil našo domišljijo in bistrost, iz jurjevškega okoliša se je zadnje stoletje izšolalo v Varaždinu in Mariboru nad sto duhovnikov in razumnikov, tu so doma Davorin Trstenjak, Koloman Kvas, Fran Ilešič, Jakob Svetonja, moja neposredna soseda sta dr. Anton Korošec in Bratko Kreft, nekoliko dalje je dom škofa dr. Vekoslava Grmiča. Širša okolica je dala Dajnka in Antona Krempla, Stanka Vraza in Frana Miklošiča, Ksavra Meška, Janka Šlebingerja in Antona Kovačiča, dr. Antona Trstenjaka, slikarja Trstenjaka in Košarja, v novejšem času pa Antona Slodnjaka in Stanka Cajnkarja.«

Kocbek, E., »Kdo sem?«, v: Svoboda in nujnost.
Pričevanja, Celje: Mohorjeva družba, 1974, str. 169–289.

Dr. Miran Puconja

»Če skušamo utemeljiti temeljne vzgibe, ki so pogojili svojevrsten intelektualni nastop svetojurjevških akademikov, če torej določamo psihološko genezo tega silovitega miselnega, etičnega, socialnega, političnega, znanstvenega in umetniškega vzgona, potem ne moremo mimo temeljne bivanjske navdihovalke tega fenomena, namreč zemlje.«

Edvard Kocbek
Zemlja, iz tebe se dotikam vsega

Zemlja, iz tebe se dotikam vsega, zemlja,
vate se vračam, moje meso diši po sveti
daritvi in smrtni žalosti, dolgo bom
gledal navzgor, ponoči in podnevi.

Zemlja, naš grob, kako si lepa, zemlja,
sladko temno zrno med zrni, od tvoje
globine sem zmeden, ptiči čivkajo nad menoj,
pepel nočnih ognjev se igra v solncu.

OBČINA SVETI JURIJ OB ŠČAVNICI

Današnja Občina Sveti Jurij ob Ščavnici je bila ustanovljena leta 1994 in leži na severovzhodu Slovenije, na obrobju Slovenskih goric, kjer se na zahodu vinorodni griči spuščajo v dolino reke Ščavnice, rodovitna polja ob regulirani strugi pa na vzhodu počasi prehajajo v Panonsko nižino. Približno 3000 prebivalcev živi v 27 vaseh, ki se razprostirajo na 51 km2. Po večini kmečko prebivalstvo se v nižinskem delu ukvarja s poljedelstvom in z živinorejo, v gričevnatem delu pa z vinogradništvom in s sadjarstvom. Industrije v občini ni, nekaj občanov je samozaposlenih, ostali pa so zaposleni pri domačih samostojnih podjetnikih ali v večjih okoliških krajih. V zadnjih letih se je začel poudarjati pomen turizma, v naših krajih je narava še neokrnjena, saj je nista onesnaževala industrija, niti kmetijstvo, ki predvsem v gričevnatem delu ni bilo nikdar tako intenzivno kot drugje. Zgodovinski razvoj na obrobju slovenskega narodnega prostora je ustvaril bogato kulturnozgodovinsko zapuščino, ki ponuja obiskovalcem učno uro iz slovenske zgodovine.

Središče občine: Sveti Jurij ob Ščavnici (Videm, Ul. dr. Bratka Krefta, Ul. dr. Antona Korošca, Ul. Edvarda Kocbeka) / osnovna šola, vrtec, župnišče, farna cerkev, kulturni dom, gasilski dom, zdravstveni dom, lekarna, banka, trgovine.

Ostala naselja: Biserjane, Bolehnečici, Blaguš, Brezje, Čakova, Dragotinci, Gabrc, Galušak, Grabonoš, Grabšinci, Jamna, Kočki Vrh, Kokolajnščak, Kraljevci, Kupetinci, Kutinci, Mali Moravščak, Rožički Vrh, Selišči, Slaptinci, Sovjak, Stanetinci, Stara Gora, Terbegovci, Ženik, Žihlava.

Jurjevška zdravica

Jurjevški griči, rosne doline,
Ščavnica draga k Muri hitiš,
polja bogata, cvetne ravnine,
jurjevški kmet, saj v raju živiš.
Zdrave ve, zlate gorice,
živele naše polne pivnice!
Stari in mladi se veselimo,
v jurjevški fari živeti želimo.

Rožički Vrh, Sovjak in Ženik,
zlato naj grozdje v soncu zori,
mnogo je žlahtne kapljice žejnih,
vince jim srca naj vzradosti.
Zdrave ve, zlate gorice,
živele naše polne pivnice!
Stari in mladi se veselimo,
v jurjevški fari živeti želimo.

Bodo lasje nekoč osiveli,
žuljava roka tresla se bo,
bodo kozarček prsti prijeli,
misli hitele bodo v nebo.
Zdrave ve, zlate gorice,
živele naše polne pivnice!
Stari in mladi se veselimo,
v jurjevški fari živeti želimo.

NARAVNA IN KULTURNA DEDIŠČINA

Stara struga reke Ščavnice

V Žihlavi lahko občudujemo dobro ohranjen primer reke Ščavnice z naravnimi zavoji ali meandri, kot se je spomnijo starejši prebivalci Prlekije. V reki in ob njej živijo vidra, bober in vodomec.

Lesna sova

Lesno sovo so starejši Prleki imenovali tudi »smrčjak« – ptič, ki prinaša smrt. Bile so po krivici obsojane. Lesne sove so se namreč oglašale v okolici hiš, kjer so pozno v noč osvetljevali sobice pokojnikov, ob lučeh pa so se zbirale vešče, ki so jih lesne sove lovile. Njen življenjski prostor je gozd. Gnezdi v duplih debelejših dreves, ki so jih izdolble žolne.

Senožetni sadovnjak

Senožetni visokodebelni sadovnjaki z drevesi tradicionalnih sort predstavljajo pristno naravno dediščino Slovenskih goric in občine Sv. Jurij ob Ščavnici. Njihov delež se je žal zmanjšal zaradi opuščanja rabe, zaraščanja z belo omelo in izsekavanja zaradi lažje obdelave tal.

Viničarija v Sovjaku

Gričevnati svet zaznamujejo vinogradi. Vinogradniška kultura se odraža tudi v arhitekturi. Cimprane in s slamo krite viničarije ter klüčaje, lesene preše, vinske kleti, klopotci krasijo slemena Slovenskih goric. Družina Golnar je ena redkih v Sloveniji, ki se ukvarja s slamokrovstvom, ki je vpisano v register nesnovne kulturne dediščine.

Plečnikov križ

Pri Svetem Juriju ob Ščavnici je svoj pečat zapustil tudi arhitekt svetovnega slovesa Jože Plečnik s sodelavci. V cerkvi Svetega Jurija predstavljajo njegovo zapuščino oltarna miza, prižnica in križ. Okolico cerkve krasi Plečnikov križ. V preteklosti so na njegov predlog zasadili topole. Na pokopališču je bil po njegovih načrtih izdelan tudi nagrobni spomenik, posvečen tukajšnjim župnikom.

Navadni klinček

Navadni klinček je ena najlepših značilnic suhih travnikov, ki spadajo med najbolj ogrožene tipe travnikov v Sloveniji in Prlekiji. Zaradi svoje majhne »donosnosti« so bili v preteklosti podvrženi spreminjanju v njivske površine. Redke travnike s klinčki lahko občudujemo še na Ženiku.

Kmečka arhitektura

V Ščavniški dolini in dolinah pritokov reke Ščavnice so pogoji za poljedelstvo in živinorejo ugodnejši. To se je v preteklosti kazalo tudi v socialnem položaju tedanjih lastnikov kmetij, kar se odraža med drugim v kmečki arhitekturi, mogočnih zidanih kmečkih hišah.

Hanželov hrast

Hanželov hrast na Čakovi, po ocenah star okrog 200 let.

Cerkev Svetega Duha

Baročna oprema in poslikave v cerkvi Svetega Duha na Stari Gori predstavljajo enega izmed vrhuncev sakralne umetnosti v Prlekiji.

Rdeči bor

Vrbnjakov rdeči bor v Grabonošu spada med drevesa izjemnih velikosti.

Mlin na veter

Mlin na veter na Stari Gori je kopija oziroma trikratna povečava Bečovega mlina. Mlin predstavlja tehnično posebnost mletja žitaric in ga je moč uporabljati še danes.

Kmečko orodje in predmeti

Etnološka zbirka kmečkega orodja in predmetov v prostorih nekdanje osnovne šole na Stari Gori nas popelje v čas naših prednikov. Večina predmetov, njihova poimenovanja, obrti, ki so jih izdelovale, so utonili v pozabo.

ZGODOVINA

Edvard Kocbek o domačem kraju

»Preveč je spominov, se mu je zgostilo v možganih, na stari zemlji je tudi mlademu človeku preveč zgodovine. In vendar je vse, kar biva, preteklost. Vesolje je polno odmevov in izrazov človekovega dejanja in nehanja. Niti korak najbolj pozabljenega človeka se ne izgubi.«

(Kocbek, Strah in pogum)

Arheološko najdišče Sodolek med Čakovo in Grabonošem je eno najstarejših v Prlekiji. Najstarejše najdbe izvirajo iz obdobja med 4500 in 4400 pr. Kr., tj. časa starejše bakrene dobe. Nekoliko mlajše najdbe so arheologi odkrili na najdišču Kračine pri Dragotincih.

V Otokarskem urbarju iz let 1265–67 so omenjene vasi Brezje, Grabonoš, Kraljevci, Kupetinci, Terbegovci in Žihlava.

Leta 1329 je kot prvi župnik pri Svetem Juriju ob Ščavnici omenjen Cezarij. Leta 1336 je bil prvič omenjen Sveti Jurij ob Ščavnici (Sand Georgen an der Staeuz). Leta 1541 jurjevški vikariat postane župnija.

Najstarejši del farne cerkve Svetega Jurija je bil zgrajen leta 1336. V naslednjih stoletjih je bila cerkev večkrat dograjena, okrog nje pa urejen protiturški tabor. Leta 1970 je bila k obstoječi zgradbi dograjena »nova« cerkev.

Med leti 1674 in 1697 je bila zgrajena baročna cerkev Svetega Duha na Stari Gori, ki jo je leta 1889 poslikal slikar Jakob Brollo.

1767 se v cerkvenih in vizitacijskih zapisih prvič omenja župna (farna) šola pri Svetem Juriju ob Ščavnici (v nekaterih zapisih se omenja že leta 1740). Prvi znani učitelj Ivan Vrabel bi naj začel poučevati že leta 1758. Prvo poslopje osnovne šole je bilo zgrajeno leta 1784. Ostale pomembne letnice, povezane z izgradnjo šolskih poslopij, so še 1834, 1881, 1901, 1971, 1980 in 1987.

Leta 1819 je bila ustanovljena osnovna šola na Stari Gori, ki je kot podružnična šola delovala do leta 1988.

Leta 1848 je bil Jakob Kreft izvoljen v štajerski deželni zbor v Gradcu.

30. maja 1917 je v dunajskem parlamentu dr. Anton Korošec prebral Majniško deklaracijo. Deklaracijo je s podpisi podprlo tudi 1666 žena in deklet iz župnije Sveti Jurij ob Ščavnici. V prelomnih dogodkih ob koncu 1. svetovne vojne se je pozivu generala Rudolfa Maistra odzvalo 38 domačinov, ki so sodelovali v bojih za severno slovensko narodno mejo. Podpolkovnik Edvard Vaupotič je bil eden najtesnejših sodelavcev generala Maistra.

Druga svetovna vojna je zaznamovala tudi našo občino. Številni domačini so bili mobilizirani v nemško vojsko, izseljeni ali odpeljani v koncentracijska taborišča. Nekateri so se med vojno pridružili partizanskemu gibanju. Najhujši zločin je okupatorska vojska na naših tleh zagrešila 3. aprila 1945, ko je v Blagušem gozdu ustrelila 12 nedolžnih talcev.

Po drugi svetovni vojni je pri Svetem Juriju ob Ščavnici deloval center za elektrifikacijo podeželja. V sklopu projekta so bili zgrajeni električno omrežje, sušilnica in hladilnica sadja, javna kopalnica, javni zamrzovalniki, pekarna, dom tečajnikov in kinodvorana. Zajezen je bil Blaguški potok in zgrajen umetni jez, za katerim je nastalo Blaguško jezero.

Leta 1994 je bila ustanovljena Občina Sveti Jurij ob Ščavnici. Zgrajeni so bili Kulturno in upravno središče (KUS), mrliška vežica, novo vodovodno in telekomunikacijsko omrežje, vrtec, v celoti je bila obnovljena šola, skozi občino je speljan del avtocestnega kraka Maribor–Lendava.

DRUŠTVENO ŽIVLJENJE

Leta 1886 je bilo ustanovljeno prvo prostovoljno gasilsko društvo pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Danes v občini deluje 9 prostovoljnih gasilskih društev, združenih v Gasilsko zvezo Sveti Jurij ob Ščavnici. Društva so sodobno opremljena, gasilci so strokovno izobraženi, v lasti pa imajo urejene gasilske domove, ki predstavljajo glavna zbirališča vaščanov.

Za turistično prepoznavnost občine skrbi Turistično društvo Sveti Jurij ob Ščavnici. Na Stari Gori je društvo postavilo mlin na veter, uredilo je etnološko zbirko kmečkega orodja, številne turiste pa popeljejo tudi v baročno cerkev Svetega Duha. Na nekdanji Domajnkovi domačiji v Bolehnečicih danes domuje Društvo Oldtimer Stara Gora. Društvo je znano po zbiranju, restavriranju in razstavljanju starodobnih vozil ter množičnih srečanjih njihovih lastnikov. Društveni muzej danes dopolnjuje bogata etnološka zbirka.

Glavna gospodarska dejavnost je kmetijstvo, kar se odraža tudi v društvenem življenju. Eno najbolj številčnih in aktivnih čebelarskih društev v Pomurju je ČD Sveti Jurij ob Ščavnici, društvo z več kot 100-letno tradicijo. Društvo podeželskih žena skrbi za strokovno izobraževanje in ohranjanje tradicionalnih znanj iz kulinarike ter ročnih del. Društvo podeželske mladine Sveti Jurij ob Ščavnici spada med najaktivnejša društva, vključena v Zvezo slovenske podeželske mladine. Društvo je petkrat postalo državni prvak na tekmovanju Mladi in kmetijstvo. Za vez med človekom in naravo ter ravnovesje divjadi v naravnem okolju skrbi Lovska družina Videm.

Leta 1887 je bilo ustanovljeno Bralno društvo. Od takrat do danes so nastala številna društva in sekcije, ki delujejo na različnih področjih ustvarjanja: pevskem, glasbenem, likovnem, gledališkem, plesnem, literarnem, fotografskem in filmskem. Mnogi domači umetniki in kulturniki so se s svojimi deli z velikimi črkami zapisali v slovensko in tudi mednarodno kulturno in umetniško zgodovino.

Pred drugo svetovno vojno sta delovali telovadni društvi Orli in Sokoli. Po 2. svetovni vojni je bilo osrednje športno društvo ŠD Partizan. Med športi imajo najdaljšo tradicijo mali nogomet na travi, strelstvo, rokomet in kasaštvo. V 70. in 80. letih 20. stoletja so vrh jugoslovanskega spidveja predstavljali člani AMD Gornja Radgona, doma iz Svetega Jurija ob Ščavnici. Med vsemi je največje uspehe dosegal Vlado Kocuvan.

OD TUKAJ SO DOMA

Občina, znana po prijaznih in pridnih ljudeh, trdnih kmetijah, urejenih vinogradih, je danes vsekakor najbolj poznana širši slovenski javnosti po znanih rojakih, ki so ime domačega kraja ponesli daleč naokrog in so pomembno soustvarjali zgodovino slovenskega naroda.

  • rojen: 12. maja 1872, Biserjane
  • umrl: 14. decembra 1940, Beograd
  • duhovnik, urednik, politik

 

Dr. Anton Korošec se je rodil v kmečki družini, očetu Janezu in materi Neži, rojeni Ploj. Ljudsko šolo je obiskoval pri Svetem Juriju ob Ščavnici, zadnje leto na Ptuju. Gimnazijo je obiskoval na Ptuju in v Mariboru. Leta 1892 je stopil v mariborsko bogoslovje. Leta 1905 je doktoriral na graški univerzi iz teologije. Nalogo je napisal iz dogmatike in je zajemala zakramentalno bogoslovno snov.

25. julija 1895 je bil v Mariboru posvečen za duhovnika, novo mašo je pel v domači župnijski cerkvi. Najprej je kaplanoval na Sladki Gori in nato v Marenbergu (danes Radlje ob Dravi). Leta 1898 je postal prefekt mariborskega dijaškega semenišča. Leta 1935 je bil ob 40-letnici mašniškega posvečenja imenovan za časnega kanonika lavantinske škofije.

V študentskih letih se je spoznal z Janezom Evangelistom Krekom, voditeljem krščanskosocialnega gibanja in glavnim organizatorjem zadružništva na Slovenskem pred prvo svetovno vojno. Po njegovi smrti ga je Anton Korošec nasledil na čelu Zadružne zveze v Ljubljani. Kasneje je bil izvoljen na mesto predsednika Glavne zadružne zveze v Beogradu in postal honorarni profesor za zadružništvo na Kmetijski fakulteti v Beogradu.

Bil je pisec in urednik časopisov, ki so takrat izhajali v Mariboru. Leta 1898 je postal urednik Slovenskega gospodarja, osrednjega slovenskega časopisa na Štajerskem. Ostali časopisi, pri katerih je sodeloval kot urednik ali pisec, so: Lipica, Naš dom, Südsteirische Post, Straža. Kot avtor članka »Nemškutarska zlobnost«, objavljenem v Slovenskem gospodarju, je bil zaradi »hujskaštva« leta 1901 obsojen na 6 tednov zapora.

Leta 1906 je bil v peti splošni kuriji izvoljen v avstrijski državni zbor, katerega poslanec je ostal vse do razpada večstoletne monarhije. Maja 1917 je postal vodja Jugoslovanskega kluba poslancev v dunajskem parlamentu, v imenu katerega je prebral Majniško deklaracijo. Konec leta 1917 je bil izvoljen za predsednika Slovenske ljudske stranke. 29. oktobra 1918 je Narodno vijeće v Zagrebu izdalo razglas o ustanovitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Predsednik omenjenega organa je bil dr. Anton Korošec.

Po ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev se je začela bogata politična kariera dr. Antona Korošca v Beogradu. Bil je predsednik stranke, ki je imela celotno obdobje med obema vojnama večinsko volilno podporo med Slovenci. Posledično je Korošec v Beogradu opravljal naloge ministra različnih ministrstev. Vrhunec politične kariere je pomenilo imenovanje za predsednika kraljeve vlade leta 1928.

  • rojen: 27. decembra 1882, Ženik (takrat Sovjak)
  • umrl: 12. novembra 1939, Ljubljana
  • pisatelj, publicist in kulturno-politični delavec

Ivan Vuk Starogorski je bil rojen v kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval pri Svetem Juriju ob Ščavnici, nato pa dveletno sadjarsko in vinarsko šolo v Mariboru. Najprej je našel delo v uredništvu Slovenskega gospodarja, 1913 pa se je pridružil uredništvu Slovenskega ilustriranega tednika v Ljubljani. Na začetku 1. svetovne vojne je moral na rusko bojišče, v Galiciji je bil težko ranjen, ujet in interniran v taborišče Troicko v bližini Taškenta. Po izbruhu oktobrske revolucije se je pridružil boljševikom in pisal o sovjetskih idejah v rusko časopisje. Postal je knjižni poročevalec lista Volgar v Nižjem Novgorodu, kjer se je seznanil z Maksimom Gorkim. 1918 je Vuk prišel v Moskvo, kjer se je srečal z Leninom.

V domovino se je vrnil leta 1922, prebil nekaj časa v mariborskem zaporu in nato živel pod policijskim nadzorstvom v domačem kraju. Naslednje leto je dobil službo pri Delavski zbornici v Ljubljani kot sindikalni funkcionar. Sodeloval je v slovenskem komunističnem gibanju in pri njegovem tisku. Leta 1925 so ga kot odbornika Rdeče pomoči za poldrugo leto zaprli v zloglasni zapor Glavnjača, kjer je spoznal Mošo Pijada, ki je Vuka tudi portretiral. Po vrnitvi iz zapora je pomagal organizirati delavski oder Svoboda in sodeloval pri ustanovitvi Cankarjeve družbe. Na njegovo pobudo so v Ljubljani zgradili Delavski dom in v sklopu delavskega odra Svoboda ustanovili Klub proletarskih književnikov. Njegova najbolj znan dela so: povesti Kar Bog stori, vse prav stori in Zorislava, črtice Junaki svobode, Pravljice Iztoka, avtobiografski vojni dnevnik V znamenju Halleyeve repatice, zbirka črtic Zlato tele in druge zgodbe, potopis Po valovih Donave široke.

  • rojen: 27. decembra 1904, Sv. Jurij ob Ščavnici
  • umrl: 3. novembra 1981, Ljubljana
  • pisatelj, pesnik in politik

 

Kot eden od štirih otrok je bil rojen v družini mežnarja. Po gimnaziji je nadaljeval študij bogoslovja, ki ga je demonstrativno zapustil in leta 1930 diplomiral iz romanistike. Kmalu zatem je odpotoval v Francijo, kjer se je seznanil s personalistično filozofijo in se povezal z revijo levo usmerjenih katoliških intelektualcev Esprit. Pozneje je bil idejni vodja s personalizmom navdahnjene revije Dejanje. V Lyonu je leta 1931 začel pisati dnevnik, ki ga je s krajšimi prekinitvami pisal skoraj do smrti. Kocbekov pesniški prvenec predstavlja zbirka samosvoje lirične govorice Zemlja, s katero je rodno prleško pokrajino umetniško prepričljivo vrisal v slovenski pesniški zemljevid. V članku Premišljevanje o Španiji leta 1937 je ugotavljal, da so se v španski državljanski vojni vodilni katoliški krogi postavili v službo fašizma, in s tem sprožil številne napade v katoliškem tisku. Leta 1941 se je kot predstavnik krščanskih socialistov pridružil odporniškemu gibanju in postal član izvršnega odbora OF.

Leta 1943 je podpisal dolomitsko izjavo, ki je ukinila koalicijski značaj OF in vodilno vlogo dodelila Komunistični partiji. Kot eden izmed voditeljev osvobodilnega gibanja na Slovenskem med drugo svetovno vojno se je udeležil 2. zasedanja AVNOJ v Jajcu in postal minister za prosveto. Po drugi svetovni vojni so ga medvojni tovariši vedno bolj potiskali na politični rob. Sledila je izdaja zbirke novel Strah in pogum, ki je prinesla Kocbekovo prisilno upokojitev in izključitev iz političnega ter javnega življenja, njegovo zasebno življenje pa je bilo pod drobnogledom več kot 50 agentov Službe državne varnosti. Začel je prevajati iz nemščine in francoščine. Po desetletju družbene izolacije je leta 1964 prejel Prešernovo nagrado za pesniško zbirko Groza. Leta 1975 je v intervjuju z Borisom Pahorjem, objavljenem v knjigi Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, spregovoril o povojnih pobojih domobrancev v Kočevskem rogu, kar je v tedanji slovenski javnosti, predvsem pa politiki, sprožilo dramo, ki do neke mere traja še danes.

  • rojen: 11. februarja 1905, Maribor
  • umrl: 17. julija 1996, Ljubljana
  • filozof, književnik, teatrolog, gledališki umetnik, redni profesor na Filozofski fakulteti UL, redni član SAZU

Bratko Kreft je odraščal v Biserjanah. Izvira iz kmečke družine, ki je v domačem okolju slovela kot napredna in vplivna. Bratkov praded Jakob Kreft je bil v revolucionarnem letu 1848 kot prvi Slovenec izvoljen v štajerski deželni zbor v Gradcu, kjer se je zavzemal za idejo Zedinjene Slovenije. Po končanem gimnazijskem šolanju v Mariboru je odšel na Dunaj. Najprej je študiral pravo, nato pa slavistiko in zgodovino. Univerzitetno izobraževanje je nadaljeval v Ljubljani, kjer je študiral slovensko in južnoslovansko literaturo, primerjalno književnost in literarno teorijo, kot pomožne predmete pa še slovenski jezik, zgodovino in nemščino. Pred vojno, v sezoni 1930/31, se je kot režiser zaposlil v Narodnem gledališču v Ljubljani. Ob tem se je posvečal kulturnemu, uredniškemu in znanstvenemu delu. Leta 1939 je doktoriral s temo Shakespearov vpliv na razvoj Puškinovega dramatskega nazora. Po vojni je delal v Drami kot dramaturg, v letih 1946–1955, in kot režiser od leta 1955 do leta 1962.

Leta 1948 je za prepesnitev in režijo Tugomera dobil prvo Prešernovo nagrado. Istega leta se je za eno študijsko leto kot profesor za novejšo rusko književnost zaposlil na Filozofski fakulteti, kamor se je znova vrnil na začetku leta 1957. V tem letu je prejel drugo Prešernovo nagrado, in sicer za režijo Shakespearovega Henrika IV. Med leti 1963 in 1984 je bil upravnik Inštituta za slovenski jezik SAZU v Ljubljani. Kot umetniški vodja in režiser ljubljanskega Delavskega odra je uveljavljal gledališki avantgardizem in družbenokritične poudarke. Leta 1975 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Njegova najbolj znana dramska dela so Celjski grofje, Velika puntarija in Kranjski komedijanti, roman Človek mrtvaških dejanj in povesti Kalvarija za vasjo in druge povesti iz Prlekije. Napisal je tudi številna strokovna dela s področja dramaturgije ter gledališke teorije in prakse.

 

  • rojen: 4. junija 1923, Dragotinci
  • umrl: 21. marca 2005, Maribor
  • duhovnik, teolog, škof, prodoren krščanski mislec, filozof, etik, publicist

 

Dr. Vekoslav Grmič se je rodil v kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval v času velike gospodarske krize in priprav na drugo svetovno vojno. Šolanje na klasični gimnaziji je nadaljeval v Mariboru in jo zaradi vojne končal na Ptuju. Po vojni se je najprej zaposlil na okraju v Gornji Radgoni, nakar se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Leta 1950 ga je takratni mariborski škof Držečnik posvetil v duhovnika. Kot kaplan je prvo duhovniško službo opravljal na Vranskem.

Leta 1961 je uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Teološke vsebine strahu v eksistencializmu, v kateri je skušal odgovoriti na vpliv tedanje eksistencialne evropske misli v teologiji. S tem se je začela Grmičeva dolgoletna akademska kariera, najprej v Ljubljani, pozneje tudi v mariborskem bogoslovju, kjer je dvanajst let opravljal naloge ravnatelja. Soočil se je s socializmom, ki je temeljil na marksističnih filozofskih postavkah in je bil nestrpen do vere. Zavest, da nestrpnost rojeva še večjo nestrpnost in da je lahko samo dialog osnova medsebojnega razumevanja, je postala izhodišče Grmičevega delovanja in raziskovanja. Potrditev njegovih iskanj in prizadevanj ter dela je pomenilo leto 1968, ko je postal pomožni škof mariborskega škofa Držečnika. To nalogo je opravljal do škofove smrti 1978 in nato dve leti vodil mariborsko škofijo kot kapitularni vikar, vse do imenovanja dr. Franca Krambergerja za mariborskega škofa. V objavljenih knjigah, člankih, razpravah, pogovorih, ki obsegajo okrog 1200 naslovov, se je ukvarjal z vprašanji dialoga, teologije socializma, ekologije, slovenske zgodovine, aktualnega družbenopolitičnega dogajanja. Plodno znanstveno delo je oplemenitil tudi kot urednik znanstvenih revij in predsednik Mohorjeve družbe.

(1695–1764), rojen pri Svetem Juriju ob Ščavnici, prvi znani učitelj pri Svetem Juriju ob Ščavnici, ki je obenem opravljal tudi naloge cerkovnika.

(1777–1821), rojen v Stanetincih, ljudski pesnik in skladatelj.

(1790–1867), rojen v Rožičkem Vrhu, prvi profesor slovenščine na graškem vseučilišču.

(1804–1873), rojen v Biserjanah, leta 1848 je bil izvoljen v graški deželni zbor. Na hiši, ki stoji na mestu njegove rojstne hiše, je nameščena spominska plošča.

(1814–1846), rojen v Slaptincih, pesnik, duhovnik in narodni delavec v Gradcu. Na hiši, ki stoji na mestu njegove rojstne hiše, je bila leta 2014 odkrita spominska plošča.

(1817–1890), rojen v Kraljevcih, narodni buditelj, pesnik, pripovednik, zagovornik panslavizma – vseslovanskega povezovanja, ustanovitelj in prvi predsednik Društva slovenskih pisateljev. Na rojstni hiši je nameščena spominska plošča.

(1821–1909), rojen pri Svetem Juriju ob Ščavnici, pravnik in društveni delavec.

(1830–1899), rojen v Grabonošu, odvetnik, rodoljub, narodni delavec.

(1841–1902), rojen v Žihlavi, zbiralec ljudskega blaga in gospodarski publicist.

(1847–1926), rojen v Kraljevcih, nabožni pisatelj.

(1848–1930), rojen na Jamni, slikar samouk in društveni delavec.

(1851–1930), rojen v Dragotincih, strokovni publicist in stenograf.

(1853–1889), rojen v Terbegovcih, jezikoslovec in pisec filozofskih knjig.

(1853–1891), rojena na Jamni, pesnica in pedagoška pisateljica.

(1857–1930), rojen v Biserjanah, publicist, borec za pravice štajerskih Slovencev.

(dr. Jakobovič), rojen na Blagušu, podpornik ljudskega slovstva.

(1864–1929), rojen v Drakovcih (v sosednji občini Ljutomer), osnovno šolo je obiskoval pri Svetem Juriju ob Ščavnici, odvetnik, fotograf in avtor prvega filmskega zapisa na Slovenskem.

(1866–1959), rojena v Kropi na Gorenjskem, pesnica, učiteljica na Stari Gori med leti 1901 in 1924. Leta je 1974 je bila na osnovni šoli na Stari Gori odkrita spominska plošča.

(1867–1950), rojen v Rožičkem Vrhu, pedagog, soustanovitelj in prvi predsednik Slovenskega profesorskega društva.

(1871–1942), rojen v Brezju, literarni zgodovinar, urednik, zagovornik slovensko-hrvaškega jezikovnega zbližanja, t. i. novoilirec. Leta 1971 je bila na njegovi rojstni hiši odkrita spominska plošča.

(1881–1953), rojen pri Svetem Juriju ob Ščavnici, bil je eden najtesnejših sodelavcev generala Rudolfa Maistra v prelomnih dogodkih leta 1918/19, ko so potekali boji za severno mejo. Na njegovi rojstni hiši je bila nameščena spominska plošča.

(1882–1969), rojen v Kutincih, eden najpomembnejših industrialcev na Ptujskem polju, lastnik več tovarn in veletrgovin z vinom.

(1884–1948), rojen v Kraljevcih, direktor državnih železnic v Ljubljani in pisec strokovnih spisov.

(1884–1948), rojen na Blagušu, avtor strokovnih knjig.

(1884–1952), rojen v Slaptincih, slikar, predvsem dober portretist. Na hiši, ki stoji na mestu njegove rojstne hiše, je bila leta 2014 odkrita spominska plošča. Prvotno ploščo je leta 1966 odkrilo Prosvetno društvo. Ta plošča je danes v Muzeju na Stari Gori.

(1906–1985), rojen v Gornji Radgoni, družbenopolitični delavec in publicist.

(1907–1976), rojen v Dragotincih, organizator slovenskega kmečkega mladinskega gibanja, član izvršilnega odbora OF, prejemnik partizanske spomenice.

(1907–1982), rojen na Ženiku, zbiratelj in zapisovalec zgodovinskih in narodopisnih posebnosti Slovenskih goric.

(1914–1995), rojen v New Yorku, otroštvo in mladost je preživel na Ženiku, pesnik in pisatelj.

(1915–1994), rojen v Gornji Radgoni, do leta 1933 je živel v Biserjanah, salezijanec, pedagog in filozof.

(1921–2006), rojen v Mariboru, vodilni urbanist in arhitekt 2. polovice 20. stoletja v Mariboru in Sloveniji.

(1923–2021), rojen v Terbegovcih, univerzitetni profesor, ekonomist, pisec strokovnih člankov.

(1926–2009), rojen v Mariboru, urbanist in arhitekt.

(1928–2004), rojen v Kutincih, zbiratelj in zapisovalec zgodovinskih posebnosti ljudi in krajev iz domačega okolja.

(1934–2005), rojen v Seliščih, zgodovinar, arhivist, avtor številnih del z zgodovinsko tematiko. Na njegovi rojstni hiši je nameščena spominska plošča.

(1936), rojen v Seliščih, slikar in kipar, ustanovitelj Galerije domačija v Seliščih.

(1939/1949–2019), rojen v Sovjaku, dramatik, esejist, pesnik, pisatelj, publicist, satirik in kritik.